Novomeški val: Štirje novomeški filmski režiserji

»Ko je minila vojna in je prišla pomlad, odeta v brstje in prvo cvetje, se je zganilo tudi v novomeški mladini in privrelo na plan vse tisto, kar se je podzavestno budilo že pred vojno in se razraščalo med njo. V svesti si svobode je mladina odvrgla vse, kar je utesnjevalo mlada hrepenenja. Svet je postal na mah tako neizrečeno lep, vsi najtišji upi so se zdeli blizu uresničenja in korajže je bilo na pretek. Pozabiti je bilo treba vse, kar je spominjalo na nesreče vojne, pozabiti tudi tisto, kar je bilo tudi sicer vezano na preteklost in je bilo zaznamenovano s pečatom nesreče, temačnosti in dolgočasja. Prišel je čas, ko je bilo treba zaorati nove brazde, daleč stran od dotedanjih, nad katerimi so se spreletavale le še jate zloveščih ptic; njihov strahotni krik se je umaknil v sanjski svet prividov. Na prelomu dveh dob se je zaplodilo življenje, ki je bilo spočeto od dotlej nepoznanih moči in hotelo doraščati čimdlje od vsega z jalovo preteklostjo zaznamenovanega, skrotovičenega in neiskrenega. Mladina je neučakana odvrgla kos za kosom priučeno modrost, lotila se je uresničevanja svojih idealov, ki jih je budno varovala in krepila ves čas vojnih let.«

Tako je slikar Marjan Mušič v knjigi Novomeška pomlad, objavljeni sredi sedemdesetih let, popisal to, kar se je izteklo v »novomeško pomlad«, ultimativni umetniški dogodek, 1. pokrajinsko umetniško razstavo, ki je 26. septembra 1920 – in naslednje dni – stresla, premaknila in revolucionirala Slovenijo. V ta mitski, kultni Dogodek, ki ga je 60 let kasneje – v Trbovljah, na ustavljeni, prepovedani prireditvi, imenovani Alternativa slovenski kulturi – repliciral Laibach (in stresel, premaknil in revolucioniral Slovenijo), so se zlili novi pogledi na umetnost in življenje, skriti talenti novomeških gimnazijcev (Zdenko Skalicki, Janko Čargo, Marjan Mušič itd.) in mladih, a že etabliranih novomeških umetnikov (Božidar Jakac, Anton Podbevšek, Miran Jarc), preporodovski entuziazem, ki je »oznanjal sveti evangelij o vstajenju Jugoslavije, velike in mogočne«, jekleni žmoht tajnih in ilegalnih sestankov, na katerih so se med vojno zarotniško dobivali »napredni« novomeški gimnazijci (tajno društvo Prosveta, v katerem je bil tudi Slavko Grum, kasneje avtor kultnega Dogodka v mestu Gogi), patriotizem (boj za »sveto koroško deželo«), impulzi Marinettijevega Futurističnega manifesta, objavljenega v Domu in svetu, divji, udarni, futuristični literarni večeri, ki jih je prirejal poet Anton Podbevšek, »človek z bombami«, ludistična anarhičnost, s katero je skladatelj Marij Kogoj – »nori boljševik z rdečimi možgani«, kot je dahnila neka gospa – miniral novomeško predavanje uglednega slovenskega profesorja, ki je dokazoval, da so Slovenci degenerirani in da v umskih in nravnih lastnostih zaostajajo za drugimi balkanskimi narodi, ter prepričanje, da je konec dobrikanja inertni, lenobni, presiti publiki in da se je treba množicam, žejnim umetnosti, oglasiti s tovornjakov. Kot v Rusiji.

To je prekletstvo malih mest – vsako malo stvar vzameš smrtno resno, vse je usodno. To je prekletstvo malih mest – ali te zlomi ali pa te naredi.

Ko so prireditelji najavili 1. pokrajinsko umetniško razstavo, so Novomeščane pozvali, naj razobesijo zastave in se odenejo v svečana oblačila. In res, vihrale so zastave, ljudi pa se je kar trlo. Pokrovitelj je bil slikar Rihard Jakopič, ki se mu je ta dogodek – »novomeška pomlad« – zdel kot »ploha po moreči soparici«, kot »poželenje po novem življenju«, kot »nepozabni dan«. Temperamentni, energični, napadalni, niti malo kompromisni Marij Kogoj je žgal svojo muziko, plahi, mistični Miran Jarc in bombaški, avtoritativni Anton Podbevšek, malce kasneje motor Rdečega pilota, »mesečnika prevratne mladine za duhovno revolucijo«, sta imela literarne recitale, slikarji – od Božidarja Jakca do Janka Čarga, Zdenka Skalickega in Marjana Mušiča – so razstavljali svoje umetnine (ženske akte so ob obisku knezoškofa Jegliča na hitro skrili), iz Ljubljane pa so prišli mnogi ugledni gostje, tudi literarni kritik Josip Vidmar in prvakinja ljubljanske Opere Zdenka Zikova, tako da je ljudem med nastopi in debatami, ki so sledile, zastajal dih, še zlasti med recitacijami Antona Podbevška, ki ga je Jakopič opisal takole: »Nato je prišel človek – človek iz bojnih poljan. Po oblakih je priplaval, poln napetosti, in iz višav fantazije je jel spuščati med presenečeno občinstvo sikajoče kače – klopotače in s smelim pogumom in mirnim srcem metati svoje učinkovite bombe. Občinstvu je zastajala sapa in nastalo je gibanje. Eni so bili mnenja, da se nam ponižnim Slovencem ne spodobi imeti posla z bombami, drugi zopet so bili nasprotnega mišljenja, češ da so prav bombe pravi instrument za sodobno razodevanje.« Jakopič je tuhtal in ugotovil, da imajo prav oni drugi: »Za nas Slovence so edinole bombe.«

In res, novomeška razstava je bila bomba. To je bilo odločno dejanje, manifestacija, avantgardni happening, pač Dogodek, ki je premaknil Slovenijo, kar veste tudi po tem, da jo je dramatično – da ne rečem histerično – polariziral. Liberalci so se na Dogodek odzvali povsem drugače kot klerikalci – eni so bili odločno za, drugi odločno proti. Trik je bil v tem, da so Dogodek hvalili klerikalci (mlada umetnost, ki hoče »predaleč in previsoko«, jih ni motila), medtem ko so ga liberalci – na čelu s slovitim pisateljem in ljubljanskim županom Ivanom Tavčarjem – ostro kritizirali, češ da gre za boljševizacijo slovenske kulture (»upodabljajoči boljševiki«), srkanje nezrelih in nejasnih komunističnih nazorov, vpeljevanje diktature delavstva in zasmehovanje publike, ki ji bodo mladinci umetnost vsiljevali s puško. Podbevšek je v Rdečem pilotu, ki je na začetku dvajsetih izhajal v Novem mestu, zapisal, da je pokonci planila vsa Slovenija, »zakaj v dolino

šentflorjansko je prišlo veliko pohujšanje,« navsezadnje, dr. Alfred Šerko, slovenski psihiater in profesor na ljubljanski medicinski fakulteti, je akterje »novomeške pomladi« razglasil kar za psihopate, še toliko bolj, ker so Dogodek kmalu zatem ponovili tudi v Ljubljani. Umetnostni kritik France Stele, ki je prihajal z druge strani, je Ljubljančane pozval: »Pridite brez predsodkov, bodite kot otroci ali pa kot človek, ki se z resnostjo posveti učenju novega jezika.«

Novo mesto, Češka

»Novomeška pomlad« danes živi le še v spominih Marjana Mušiča, gestah Laibacha in Neue Slowenische Kunsta ter filmu Veter v mreži, ki ga je leta 1989 posnel Filip Robar Dorin in v katerem je Riharda Jakopiča igral Boris Kralj, Marija Kogoja Vlado Mlinarić, Marjana Mušiča pa Rok Bogataj. Umetniki, ki se zberejo v Novem mestu, ne puščajo nobenega dvoma: »Umetnik je božanski stvarnik, kozmični anarhist, svečenik, umetnost je čudež, ne pa uspavalno sredstvo za zdolgočasene meščane ali pa bojno orožje množic, umetnost je krik demonske radosti človeka, ki pleše skozi vse svetove, umetnost je dinamo, ki pošilja milijon voltov skozi človeško dušo, da jo zgrabi, izmuči, preoblikuje.«

Dvornik, Virc, Gazvoda in Biček so precej različni. Gazvoda in Biček sta bolj avtorska, Dvornik in Virc pa bolj žanrska.

In tu je hec: slovenski umetniki, zbrani na tektonskem Dogodku (in slovenski avantgardisti sploh), so hoteli biti božanski stvarniki in kozmični anarhisti, nastopiti so hoteli kot čudež, dinamo, krik božanske radosti in ploha po moreči soparici, skozi človeško dušo so hoteli poslati milijon voltov, jo zgrabiti, izmučiti in preoblikovati, demonstrirati so hoteli poželenje po novem življenju, stegniti so se hoteli daleč in visoko, dlje kot kdorkoli, metati so hoteli bombe, vpeljati so hoteli nov jezik, toda ironično – filma se niso niti dotaknili. Niso ga opazili. Kot da ga ni. Pa so ga imeli pred nosom: leta 1920 je opisu čudeža, božanskega stvarnika, kozmičnega anarhista, dinama, krika božanske radosti, plohe po moreči soparici, poželenja po novem življenju in Podbevškove bombe najbolj ustrezal prav film. Film je bil ta, ki se je stegoval daleč in visoko (predaleč in previsoko). Film je bil ta, ki je skozi človeško dušo poslal milijon voltov. Film je bil ta, ki je človeško dušo zgrabil, izmučil in preoblikoval. Film je bil ready-made. Le pograbiti bi ga morali. A ga niso. Da ga niso, ne preseneča – s tem so bili v popolni rimi s slovensko alergijo na film.

Novomeški Dogodek je bil taka eksplozija, tak Big Bang, da bi pričakovali tudi lansiranje in eksplozijo slovenskega filma. Kar pa se ni zgodilo. Slovenski film je srhljivo dolgo prihajal v Slovenijo. Prva slovenska celovečerca, V kraljestvu zlatoroga in Triglavske strmine, bazično turistično-izletniška slikopisa o poti na Triglav, smo dobili šele dobrih 10 let po »novomeški pomladi«, na začetku tridesetih let. To, da je drugega, Triglavske strmine, sicer naivno izletniško-krinolinsko poskočnico, režiral Ferdo Delak, slovenski avantgardist (gledališki revolucionar in ustanovitelj revije Tank), ki je skušal umetnosti vdahniti »železo-beton«, »kinetiko«, »dinamično obliko aktivizma«, »aeroplansko brzino« in »nebotičnike sodobnih idej« ter jo preleviti v »dinamično manifestacijo časa«, pove vse o slovenskem – čudnem, motenem, protislovnem – doživljanju slovenskega filma in njegovega »poslanstva«. V času, ko so v Mariboru krstno uprizorili Dogodek v mestu Gogi (Goga = Novo mesto), Grumove freudovske groteske o dogodku brez dogodka, je slovenski avantgardist snemal turistično-domačijski film, ki se konča s poroko na Triglavu.

No, Božidar Jakac je malce prej – med letoma 1929 in 1931, na popotovanju po Ameriki – snemal svoje turistično-izletniške kratke filme o Ameriki. Kaj ga je pri tem najbolj fasciniralo, vemo: velemesta New York, Washington, Detroit, Chicago, Pittsburgh in Cleveland, nebotičniki, železo-beton, avtomobili, avenije, anonimne množice, asfaltna džungla, urbana kinetika. Dragan Živadinov, permanentni avantgardist, mi je nekoč rekel: »A veš, kako je nastala avantgardna umetnost? Tako, da so fantje z vasi prišli v velemesto in bili potem fascinirani nad nebotičniki, betonom in avtomobili.« Ko pride do filma, je slovenska avantgarda obtičala med Delakovim pogledom na Triglav in Jakčevim pogledom na Ameriko – in to je bilo vse.

Po II. svetovni vojni, ko se je slovenska kinematografija začela »znova« (in ko je dobila tudi zvok, ki ga Delak in Jakac nista pogrešala), so slovenski igrani filmi – vse tja od filma Na svoji zemlji, za katerega je glasbo napisal Novomeščan Marjan Kozina – iskali predvsem pogled na morje, toda pogleda na Novo mesto niso in niso našli. Tako kot je slovenski igrani film zelo dolgo prihajal do Slovenije (in Slovenija do slovenskega filma), je tudi zelo dolgo prihajal do Novega mesta – Veter v mreži, v katerem vsak stavek govori o umetnosti in »novomeški pomladi«, je bil namreč prvi slovenski igrani celovečerni film, ki se je dogajal v Novem mestu. »Novo mesto se je pred tem pojavilo le v Treh četrtinah sonca, slovenskem filmu, ki se je dogajal na Češkem,« pravi Klemen Dvornik, Novomeščan, režiser filma Kruha in iger, ki se začne v Velenju in konča na resničnostnem šovu v Ljubljani. Film Tri četrtine sonca, ki ga je leta 1959 posnel Jože Babič in ki se je dogajal na češki postaji Mosty, kjer osvobojeni taboriščniki po vojni čakajo na vlak brez voznega reda, je bil pretežno posnet na novogoriški železniški postaji, nekaj kadrov pa so ukradli tudi v Novem mestu, toda vtis ostane: Novo mesto je bilo dobro le za to, da igra Češko.

Prekletstvo malih mest

Zdaj pa je Novo mesto kar na lepem bušnilo pred nas – kot vrnitev potlačenega, kot elektrika, kot poželenje po novem življenju, kot Dogodek, kot tista voltaža, o kateri so leta 1920 sanjarili novomeški pomladniki. Tako rekoč hkrati, praktično poravnani kot planeti, so namreč udarili štirje novomeški režiserji: Dvornik s filmom Kruha in iger, Nejc Gazvoda z Izletom, ki je prepotoval svet in pobral kopico nagrad, Žiga Virc s spletnim napovednikom za »lažni« dokumentarec Houston, We Have a Problem!, ki je postal globalni viralni hit, Roku Bičku pa je Slovenski filmski center (nekdanji Slovenski filmski sklad), ki ga Janševa vlada zdaj ukinja, nedavno odobril snemanje Srednje šole, drame o generacijskem prepadu, ki se bo dogajala v Novem mestu in ki bo posneta pretežno na novomeški gimnaziji – tam, kjer je bil delno posnet tudi Veter v mreži. V Slovenijo je butnil novi filmski val – nova filmska generacija. Ironija je kakopak v tem, da kompletna generacija – nova slovenska filmska generacija – prihaja iz Novega mesta. Z iste gimnazije (ali pa iz »šole čez cesto«). Kar naenkrat. Novomeški val.

Kako to? Zakaj zdaj? Zakaj ne prej? »Ko sem prišel na sprejemne izpite na Akademijo, mi je Matjaž Klopčič rekel, aha, to ste vi – novomeška mafija,« pravi hektični Dvornik (gverilska spletna serija Prepisani, nagrajeni dokumentarec Priča, videospota Keš pičke Klemna Klemna in Lep dan za smrt benda Dan D ter veliki TV šovi a la A si ti tud not padu, Hribar in Tistega lepega popoldneva so le nekateri izmed njegovih mnogih režijskih projektov), ki dodaja: »S tem je mislil na novomeške, pa tudi belokranjske filmarje, za katere se je tedaj govorilo, da obvladujejo dokumentarni film. Niso snemali celovečernih filmov, sploh pa ne igranih, ampak kratke, recimo obzornike, ki so jih po vojni vrteli v kinu. Snemali so že med vojno, na osvobojenem ozemlju, zato so jih imeli za privilegirane, češ da stalno dobivajo projekte in denar.« France Štiglic jim je menda vedno vse odobril. Verjetno si je rekel: Hej, naj snemajo dokumentarce, kratke filme in obzornike, igrani film pa naj prepustijo meni! Vse dobijo, samo igrani film naj pustijo pri miru! Strah pred Novim mestom – pred novomeškim valom, da ne rečem »novomeško mafijo« – je bil stalno v zraku. Klemen Dvornik, najstarejši med novomeškimi novovalovci, zdaj pri tridesetih, je prvi Novomeščan, ki je na Akademiji študiral režijo – prvi, ki so ga tja sprejeli. Jasno, ni bil prvi Novomeščan, ki je prišel na sprejemce. Recimo: Sašota Đukića, ki je bil, kot bomo videli, zelo pomemben za vzlet novomeškega vala, so zavrnili trikrat ali štirikrat. Filip Robar Dorin, avtor Vetra v mreži (in še prej Ovnov in mamutov), ki je mladost preživel v Novem mestu (od prvega razreda naprej), pa filmske režije ni študiral na ljubljanski Akademiji, ampak v Ameriki.

Gazvoda pravi: »Tudi jaz sem bil v določenih krogih, ko sem prišel na Akademijo, znan kot ’tisti kmetavz’, ampak na to sem bil na neki način ponosen. Če ti je vse vrženo pod noge, začneš po tem hoditi, jaz pa sem moral v Novem mestu stikati po vseh možnih kotičkih in kampirati v knjžnici, da so se mi lahko odprli novi svetovi.« Jez je zdaj popustil: »Blokade je konec,« pravi Dvornik. Novo mesto je bilo morda žrtev zarote, no, filmske zarote, morda pa je bilo žrtev »prekletstva malih mest«, kot temu pravi Gazvoda, ki je zlato ptico za zbirko kratkih zgodb Vevericam nič ne uide dobil že kot gimnazijec in potem med študijem in čakanjem na svoj prvi celovečerec pisal kratke zgodbe in romane (Camera obscura, Sanjajo tisti, ki preveč spijo, V petek so sporočili, da bo v nedeljo konec sveta), toda sam novomeški val je v nekem smislu prav produkt prekletstva malih mest.

»V Novem mestu smo bili odrezani od velikih kulturnih dogajanj, od kulturnih centrov, pa tudi od kinoteke in slovenskega filma,« pravi Dvornik. Toda ko si odrezan od glavnih tokov, se bolj angažiraš, bolj koplješ, bolj se ženeš, bolj si prizadevaš, bolj moraš biti samoiniciativen – stikaš pač po vseh možnih kotičkih, kampiraš v knjižnici. Zgrabiš vse, kar lahko zgrabiš. In fantje so se obesili na vsako filmsko kljuko. »Filmske delavnice, ki jih je vodil Sašo Đukić, so bile zelo pomembne,« pravi Dvornik. »Čisto prve korake sem tudi jaz naredil pri Đukiću, ki je imel predvsem noro energijo. Film ga je fasciniral po vseh plateh, od tehnološke do samega šova, ki ga film prinese s sabo. In to ti kot mulcu seveda dogaja,« dodaja Gazvoda. Pravi talilni lonec te generacije, pravi Dvornik, pa je bila oddaja MKC, alias Mladinski kulturni center, ki sta jo v devetdesetih na lokalni TV-postaji Vaš kanal delala Franci Kek in Đukić. »Kek je bil urednik, Đukić režiser, Jurij Moškon, danes filmski montažer, je snemal in montiral, Jani Muhič, ki zdaj vodi 24ur zvečer, je bil voditelj, Boris Petković, ki je zdaj režiser in ki ni šel skozi Akademijo, je bil kolumnist, jaz in Marko Bauer, ki je zdaj kolumnist, pa sva imela filmsko rubriko.«

Virc je svoje gimnazijske projekte – recimo trilogijo Tine Strela, parodijo Martina Strela – posnel pod vplivom »novomeškega no-budget filma Milice, ki ga je režiral Sašo Đukić in v katerem je igral Franci Kek. Martin Strel in film Milice sta bila neke vrste dolenjska inspirativna elementa.« Za bolj epske razsežnosti filma (Tito, Kennedy, vesolje!) pa je inspiracijo našel pri Gospodarju prstanov, Titaniku in Jurskem parku, ki jih je v novomeškem Domu kulture (sedanji APT) vrtel Jani Kovač.

Kovač – velik cinefil in mašina novomeškega kina v času, ko je bil kino še Cinema Paradiso, kar je v malih mestih vedno bil – je bil še ena kljuka, pravi Dvornik: »Začel je s filmskimi četrtki, ko je vrtel malce starejše filme, novodobne klasike. Takrat sem videl Scottovega Iztrebljevalca, ki me je povsem premaknil. Spraševal sem se: kdo je ta človek, ki mu pustijo, da to snema?« Tudi Virc pravi, da je bil »otrok Hollywooda in filmov, ki smo jih hodili gledat v Kovačev kino«, medtem ko Gazvoda dodaja: »Ja, Jani je bil močan lik, edino v njegovem kinu se je dalo videti krasne stare filme. Tam sem prvič videl Tarkovskega, pa film Jules in Jim. Jani mi je tudi zrihtal posterje, ki sem jih lepil po sobi. To je bil takrat totalen zaklad.« Dodajte še kljuko, ki se ji reče videoteka (»Zrasli smo v videotekah«), kljuko, ki se ji reče Krka (denar bi lahko, pravi Gazvoda, »sipala samo v šport, pa noro veliko podpira kulturo in iz tega izhaja veliko projektov, ne nazadnje recimo Anton Podbevšek teater, ki gradi svojo idejo ravno na avantgardi in novomeški pomladi«), kljuko, ki se ji reče »dolga tradicija novomeške ustvarjalnosti,« kot pravi Filip Robar Dorin (»tu je nastala prva čitalnica, tu so prvič postavili Linhartovo komedijo Ta veseli dan ali Matiček se ženi«), in kljuko, ki se ji reče Sniff, novomeški mednarodni festival kratkega filma.

V Slovenijo je butnil novi filmski val – nova filmska generacija. Ironija je kakopak v tem, da kompletna generacija – nova slovenska filmska generacija – prihaja iz Novega mesta.

In seveda, dodajte še kljuko, ki se ji reče Janez Lapajne. »Stika s slovenskim filmom nismo imeli. Tu je živel Filip Robar Dorin – in to je bilo vse. Potem pa je prišel Janez Lapajne in v Novem mestu posnel svoj diplomski film Črepinjice,« pravi Dvornik, ki je Lapajnetu asistiral pri študentskih filmih, toda Lapajne, ki se je »nekako intuitivno navezal na Novo mesto«, je bil še bolj usoden za Gazvodo in Bička. »Name je bistveno vplival prav Lapajne, ki je imel filmsko delavnico na Sniffu. Vpeljal me je v filmski svet – takrat sem pogruntal, da to hočem, da je to to,« pravi Gazvoda. Biček je hotel najprej postati igralec, toda Lapajne je v njem videl režiserja. »Delavnica je bila sicer namenjena raziskovanju umetnosti filmske režije, vendar sem se je udeležil v želji, da bi se česa naučil od igralcev Roka Viharja in Magde Kropiunig, ki sta sodelovala na delavnici. Tisto leto sva se na delavnico prijavila le midva z Nejcem in v enem tednu sva pod Lapajnetovim mentorstvom posnela vsak svoj film. Janez mi je rekel, naj razmislim, ali se ne bi morda raje posvetil filmski režiji kot pa igralstvu.« Gazvoda je bil koscenarist Lapajnetove Osebne prtljage, Biček pa je Lapajnetu asistiral pri filmih Kratki stiki in Osebna prtljaga, ki sta bila zanj »vzporedna Akademija«.

To je prekletstvo malih mest – vsako malo stvar vzameš smrtno resno, vse je usodno. Vsakogar, ki pride mimo, se oprimeš. To je prekletstvo malih mest – ali te zlomi ali pa te naredi. To je prekletstvo malih mest – ali te spremeni v filmskega režiserja ali pa te prelevi v filmski lik. To je prekletstvo malih mest – ali te ustavi, ustali, prilagodi, razvodeni ali pa ti vzbudi poželenje po novem, filmskem življenju. »Mi smo rasli v okolju, ki je bilo ravno prav dovzetno za naše nekoliko bolj odbite ideje,« pravi Virc, agent provocateur. To je tista fina ironija prekletstva malih mest – ne le da mala mesta sprejemajo svoje odbite ideje, ampak tudi evforično pričakajo svoje lokalne filme (Kek-Đukićeva komedija Na svoji Vesni, ki jo je uncredited korežiral Dvornik, tedaj študent prvega letnika, je bila orjaški hit, toda le v Novem mestu), magari mladih juncev, še šolarjev, ki v svojih rahitičnih, amaterskih, antibudžetnih, komaj gledljivih filmih, recimo Tinetu Streli, imitirajo ali parodirajo »velike« filme, kar je kakopak stimulativno. V Ljubljani bi tak film ljubila le šolarjeva mati – v malih mestih jih ljubi »kritična masa«, ki daje mlademu filmarju občutek, da je na pravi poti. »Vsakega, ki gre gledat tvoj film, tako rekoč osebno poznaš,« pravi Dvornik.

Med valom in cunamijem

Dvornik, Virc, Gazvoda in Biček so precej različni. Gazvoda in Biček sta bolj avtorska, Dvornik in Virc pa bolj žanrska. Gazvodo in Bička bolj zanimajo odnosi med ljudmi, Dvornika in Virca pa bolj odnosi med filmi. Gazvoda in Biček hočeta delati filme za gledalce, ki so pripravljeni narediti korak v njuno smer (»Kritična masa gledalcev me ne zanima in tudi jaz ne zanimam njih,« pravi Gazvoda), Dvornik in Virc pa sta pripravljena narediti tudi korak proti gledalcem (»Film je prehudo matranje, da bi ga delal le za 20 ljudi,« pravi Dvornik). Gazvoda in Biček se klanjata izletniški naturi slovenskega filma (izlet v Izletu, Srednja šola, katere koscenarist je Gazvoda, se konča z izletom – oba izleta se končata na morju), Dvornik in Virc pa Božidarju Jakcu, heh, Titovemu portretistu (film Kruha in iger se začne v Titovem Velenju, filmček Houston, We Have a Problem! pa govori o tem, kako je Tito Američanom prodal tajno vesoljsko tehnologijo). Jakčeva kombinacija obrtniške spretnosti, komercialnosti in prilagodljivosti, tako rekoč fleksibilnosti, ni za odmet (»Jakac je stalno nekje zadaj«), še zlasti v času, ko se tudi v filmski industriji vse spreminja, vključno s tem, kako gledamo film (video-na-zahtevo, spletni mediji, socialna omrežja), in ko producenti in uredniki TV-postaj, pravi Virc (ki je Italijane »šokiral« že s kratkim filmom Trst je naš!), od tebe pričakujejo »globalno zgodbo, ki jo razumejo od Londona do zadnje vasi na Kitajskem in ki hkrati ohranja relevantnost teme in zanimive like.«

Dvornik, Virc, Gazvoda in Biček so iz mesta, ki ne ve točno, kaj bi samo s sabo, prišli v mesto, ki ne ve točno, kaj bi s filmom. »Samo val ne bo dovolj. Slovenski film potrebuje cunami,« pravi Biček. »Kdo ve, ali se bo ta val nadaljeval,« dodaja Gazvoda: »Ne bo pa tragedija, če se bo pri tem ustavilo – glavno, da bomo vsi imeli kaj početi, pa čeprav ne naenkrat, ne tako navidezno eksplozivno, kot se morda trenutno zdi.« Upanje budi vsaj to, da jih za razliko od avantgardistov, ki so jih fascinirali nebotičniki, fascinira film.